Chivas se je v nedeljo zvečer na zasneženih vrhovih Grmade in v močnem snežnem metežu včlanil v nov slovenski klub, do katerega imajo dostop samo izbrani psi še bolj izbranih pasem.

Govorim namreč o klubu Bobi. Če vprašate Barbaro vam bo povedala vse o njem, sam pa bi dodal par besed.

Gre za priznan slovenski klub ljubiteljev pogona obratnosorazemrno od položaja lastnika. Bistvo kluba je, da pes zavoha sled in se požene v lov, medtem, ko se mora lastnik čim glasneje in brez učinka dreti za psom (če se pes dejansko odzove vas klub zavrne).

Chivas je že dlje časa hlepel po včlanitvi, vendar je sklepno dejanje opravil v nedeljo zvečer, ko je v mrzlo noč odlajal med zasneženimi smrekami, ki so molče spremljale njegov pobeg. Zanimivo pri vsem je, da je celotno pot na Grmado zvesto in relativno ubogljivo spremljal lastnika.

Potrpežljivost je bila na preizkušnji, živci razrahljani in grlo hripavo od dretja. Hvalažen sem Alenki, da mi je delala družbo v trenutkih osamljenosti in z odličnim žganjem iz gozdnih sadežev skrbela za dezinfekcijo in ovlaženost grla. Bajka je ob Chivasovem pobegu sicer izrazila željo po včlanitivi v klub Bobi, vendar zaradi predobre vzgoje in uspešnega odpoklica ni opravila sprejemnega izpita.

Po debeli uri in pol čakanja smo se odločili iti proti avtu, saj bi morda Chivas čakal tam. Z veliko težavo sem zapustil mesto pogona in kljub mešanim občutkom glede moje odločitve začel korakati proti avtu. Snežilo je kot za stavo, in trudna noč se je že spustila na Polhograjske dolomite. Kar naenkrat pa sredi potke čaka BOBI. Chivas je naredil velik krog, se vrnil nazaj na pot in se po njej vračal do svojega nehvaležnega lastnika, ki ga je za nagrado pošteno opomnil, da tovrstno dejanje ne zasluži hvale.

Tako smo se z našim novim Bobijem odpravili v dolino in se veselili, da se je skorajšnja tragedija zakjlučila s filmskim happy endom in dvema ali tremi vzgojnimi okoli ušes. Dragi sošolci in vsi, ki preberete zgornje vrstice, učite se na napakah drugih, ne na lastnih tako kot jaz.