Sam da dogaja pa Beaglu ni važno kam, kdaj pa kako. Nedeljo sva s Chivasom izkoristila za kolesarski potep mimo Toškega čela na Katarino in potem še naprej mimo Grmade do kmetije Gonte.

Predolgo je kolo čakalo v garaži, zato sem se končno spet spravil na bajk, Beagla ob meni in v gozd. S Chivasom sva iskala čim bolj divje potke, daleč stran od cest. Na koncu sva zašla in par babic v gozdu nama je pomagalo, da sva ugotovila kje sva in prišla pri križu ven iz gozda. Dvig do Toškega čela gre večinoma po cesti in je rahlo dolgočasen. Na vrhu pa naju je presenetil dež in sva si nemudoma "zgradila" bivak in prevedrila nevihto :).

Naprej je šlo lažje ker pot pelje po gozdu in se hitro odcepi na gozdno peš pot. Na Katarini sva si še privoščila marelični štrudl za energetski šus, potem pa naprej na Grmado. Pot je bila spolzka od dežja, zato sem izvedel en polet čez balanco, medtem ko me je Chivas opazoval, če je to kaka nova igra.

Ko sva prišla mimo Grmade sem kolo skril v grmovje pa en hitr skok na vrh v upanju za lepši razgled pa žal ni bilo sreče.

Še par minut in bila sva na Gonteh, kjer sva si privoščila pristno slovensko kosilo, ki nama je šel obema v slast in seveda pivo!

Končno nama je le posijalo sonce in sva dobro uro nastavljala svoje tačke in trebuščke sončnim žarkom.

Se mi zdi da je bila pot kar dolga za Chivasa in je bil že pošteno utrujen na poti navzdol, zato sem ga na strmih klancih vzel kar v naročje in sva s kolesom dirjala navzdol z vetrom v mahljajočih Beaglovih uhljih. Kljub vsemu je moral večino poti preteči in je bil kar vesel da mi je nekje pred Toščim čelom počila guma, tako da sva poklicala brata na pomoč, ki ima prtljažnik za kolesa stalno na avtu in je hitr izvedel reševalno akcijo.