Preživeli smo vikend na obali ravno v času Barkolane. S prijateljema in njunim dobro leto starim Rokom smo se odpravili na ogled Barkolane na obalo v bližini Ankarana. Ko smo se zaustavili je Chivas dirjal gor in dol po vinogradu, ki nas je sledil ves čas, ko smo se sprehajali ob obali in spremljali regato.

Na neki točki smo se zaustavili in v senco parkirali voziček v katerem je Rok užival svoj popoldanski spanec. Nekaj korakov stran smo se zagledali v Barkolano in ugotavljali kdo je prvi. Ker nas je tršica naučila, da imej vedno en uč na psu sem seveda avtomatično začel gledati kje je moj Beagle. Seveda je tudi Maja, mama malega Roka, imela vedno en uč na svojem detetu in se obrnila proti vozičku in mi rekla: "Jan poglej to:"

Brez da bi mu kdorkoli kar rekel je zavzel čuvajsko pozicijo poleg vozička. Še malo prej je begal med trtami in se spoznaval z mimoidočimi psi. Nisem verjel lastnim očem. Še zdaj nisem prepričan ali je bilo to naključje ali je mislil resno. Dejstvo je, da mu nihče ni nič rekel, on je pa samo sedel in ležal tam. Nič ga ni zmotilo, ljudje, psi...

Je dojel, da smo bili za trenutek nepozorni in je najmlajšega člana tropa vzel pod svoje okrilje? Tega ga ni učil nihče. To verjetno izvira iz prastarega nagona po želji biti član tropa in varovati njegov obstoj. Karkoli že, občutek ko to vidiš v živo, ko se zgodi tako spontano je čudovit. Moj beagle čuvaj. Dobro da sem slikal drugače še sam nebi več verjel.

Lepo se je zanesti na nekoga. Upam, da ve, da se tudi on lahko name!