V zgodnjih jutranjih urah smo se iz Ljubljane odpeljali v Bohinj do koče na Savici. Že dolgo nisem hodil po Julijcih iz Bohinjske smeri, zato smo tokrat izbrali pot čez Komno in Bogatin. Okoli pol devete ure smo se v svežem jutru začeli vzpenjati proti domu na Komni.

Chivas je zjutraj pomazal svojo mešanico pašte, zelenjave in mesa, zato je bil poln energije in je na vsak moj korak naredil dodatnih 20. Drugim pohodnikom je stalno švigal med nogami, zato sem ga pripel na 10m štrik in se je še naprej "prosto" gibal vendar ni mogel predaleč. Pot do doma na Komni ni preveč zanimiva, nekje dve uri grizeš kolena v gozdu potem pa končno prebiješ gozdno mejo in zagledaš skalnate vrhove Julijcev.

Ustavili smo se za kratek prigrizek, Chivas pa se je spoznal z lovcem iz velikih Lašč, s katerim smo izmenjali par lovskih. No, jaz sem samo poslušal kako je s svojim nemškim lovskim terierjem jagal po gozdovih. Kakor sem spoznal je njegovo malo lovsko bitje pravi strup za divjad, izrazit nagon in neustrašnost, lovski terier pač! Hm, me prav zanima, če bi ga lahko jaz od mladička vzgojil v bolj meščanskega psa. Izziv!

Iz Komne smo se spustilo na planino Govnjač kjer so imeli Italijani v času 1. svetovne vojne zaledno taborišče kamor so prihajali soldati iz Krnske fornte na oddih. Uganete zakaj ime Govnjač? Ja, polno je krav in Chivas je zagazil v en velik mehak kravjak. Do polovice je bila njegova tačka zelenorjava!

Potem se je začel resen vzpon na sedlo in naprej na Mahavšček, ki nas je s svojimi 2008 m nadmorske višine čakal, da ga osvojimo. Pot se je začela strmo vzpenjati, na grebenu pa so stalno prihajali oblaki iz zahoda in nas primerno hladili. Niso bili ravno oblaki, ampak tista kondenzirana vlaga ki se stalno zadržuje na vrhovih. Chivas se je pogumno držal, je pa skrajšal svoj radij tekanja in začel bolj preudarno razdajati svojo energijo. Kljub temu naju je stalno prehiteval in neustrašno zrl v prepade, ki so padali na drugi strani grebena. Po 5 urah hoje smo končno prišli na Mahavšček oz. Veliki Bogatin. Rahlo utrujeni, vendar polni zmagoslavja, ki se mu ne moreš izogniti vsakič, ko srečno prilezeš na vrh smo si ogledovali pot, ki smo jo prehodili od Komne. Osvojen vrh, svež gorski zrak, sonce in neskončne širjave te osvobodijo vseh skrbi in premamijo nasmeh sreče na še tako utrujena usta. Tudi Chivas se je smehljal.

Nato smo se spustili do Bogatinskega sedla, jaz sem pa sprostil še višek energije čez mali Bogatin. Čakala nas je lepa in slikovita pot do Koče pod Bogatinom. Vmes pa smo se vadili kdo naredi večji odmev. Žal je Chivasa zmedlo in je iskal od kje prihaja še en Beagle oz. kako sva lahko s Tanjo še nekje, če sva pa poleg njega.

Tokrat smo šli še mimo Avstroogrskega oskrbovalnega taborišča, kamor so se prihajali ohlajati avstrijski vojaki iz Krnske fronte. Ironija je to, da so na eni in drugi strani med drugim bili slovenski fantje, ki so jih pošiljali v boj enega proti drugemu v imenu Italije in Avstroogrske monarhije seveda. No na koncu je le vse ostalo naše in le še kup razvalin in bodeče žice spominja na veliko in nesmiselno morijo I. svetovne vojne. Zanimo je, da bi se leta 91 pri nas skoraj ponovilo to z bratom proti bratu. No, upam da je konec za vse večne čase s tem. Čeprav je ravno, mislim da Hemingway dejal "Se vidimo v naslednji vojni"

Končno dosežemo Dom pod Bogatinom kjer si privoščimo golaž, palačinke in seveda hladno pivo. Chivas je dobil svoj obrok pašte z mesom in zadovoljno oddremal za eno urico na sončku. Tudi s Tanjo sva se posončila in se počasi spustila v dolino. Pot je z vsemi postanki terjala 11 ur in je za navadne planince kondicijsko kar zahtevna. Chivas se je odlično držal in se na poti v Ljubljano udobno zleknil v svojem boxu. Njegov lastnik pa si je to podobno reč dovolil šele doma v svoji postelji.