Pred kratkim sva odšla v Bovec čez vikend in raziskovala prelepo soško dolino. Chivas je zvedavo brskal in tekal ob reki, ki so jo pomladanske vode napolnile, da so brzice prav divje kazale svoje penaste zobe. Ravno ko sva dosegla sotočje Koritnice in Soče pa Chivasu spodrsne in pade v vodo (da, tudi psom, kot kaže, spodrsne). Vse se je zgodilo tako hitro da sploh nisem dojel, da je moj pes v smrtni nevarnosti. Chivas je bil v trenutku od mene oddaljen 10, 20 metrov, saj ga je zagrabil močan tok. Brzice so ga premetavala levo in desno in ga občasno prekrile, da se njegove male glave sploh ni videlo nad vodo. Chivas se je sicer na vse kriplje trudil priti nazaj ali pa vsaj na breg vendar mu ni uspelo, tok je bil premočan.
Na srečo je nižje reka delala oster zavoj in Chivas je na srečo izkoristil vrtinec, ki ga naredi reka ob takem zavoju, da ga je odneslo do sicer strmega brega, kjer se je lahko rešil na drugo stran reke. Za trenutek mi je odleglo, vendar je Chivas v paniki hotel nazaj do mene in spet skočil v vodo, kot da ni dovolj že en šok sem spet gledal kako nemočno plava proti toku, reka pa se poigrava z njim kot da je navadno presece. In spet ga je odneslo nazaj, da je zlezel na breg, z namenom da bi zopet poizkusil plavati domene. Takrat sem tudi jaz spoznal, da če bom samo gledal ali skočil za njim bo vztrajno poizkušal priti do mene, dokler ga reka ne bo odnesla naprej in potem si niti misliti nočem kaj bo. Tako sem na razdalji kakih 70 - 100 metrov zaukazal, da naj gre v prostor in počaka. V primeru panike nikoli psu ne govorite česa ne sme delati, ampak vedno tisto kar mora in ga bo rešilo! Chivas je dojel in res počakal, obenem se pa drl na ves glas.
Trenutek negotovosti in vedel sem kaj moram narediti, če ga zapustim in najdem most bo poizkušal priti do mene. Zato sem se vrgel v Sočo z vsem kar sem imel na meni in z vso močjo, s tokom plaval na drugi breg. Ker je bila Soča res polna sem imel tudi sam težave s tem, saj me je tok vztrajno nosil navzdol. No s časoma sem dosegel trdna tla in premočen odkolovratil do Chivasa. Srce mi je razbijalo 300 na uro in ko sem ga spet držal v svojem naročju sem imel občutek da sem najsrečnejši človek na svetu. Verjetno Chivas tudi. Vzela sva si nekaj trenutkov zase potem pa odšla iskati most, brv ali karkoli kjer lahko prečkava reko. Občutke, ki so se mi porajali takrat in ki se mi porajajo še ta trenutek, ko pišem to tragično prigodo s srečnim koncem bom zadržal zase.
Naša tršica iz KD Bajka nam je stalno govorila "vedno imej en uč na psu" jaz ga takrat nisem imel. če bi ga imel, se to nebi zgodilo, izognil bi se vsem tem čustvenim pretresom in hladni in nevarni soški kopeli. Vseeno pa je bil občutek, ko sem ga spet držal v naročju neprecenljiv in me je spomnil koliko mi Chivas pomeni. Vse!