Rad planinarim in ko le utegnem se odpravim na Bovško, kjer so, vsaj zame, najlepši kraji v Sloveniji. Pogosto planinarimo v družbi, vendar si z veseljem privoščim samotne pohode na kakega izmed vrhov. Nekako drugače je, bolj se posvetim okolici, ljudem, ki jih srečam, samemu sebi. Vendar sem si ravno ob teh pohodih zaželel spremljevalca, ki mi s svojo bližino nebi kratil miru, pa vendar bi bil nekdo z mano - zaželel sem si Beagla. Želja je nastala pred več leti in sedaj se je končno uresničila, s Chivasom sem šel na prvi visokogorski izlet na Krn, 2244 m visok vrh.

Potrpežljivost zato, ker ko je nastala želja sem se najprej moral prepričevati, da sem sposoben skrbeti za psa in mi ne bo življenja obrnil na glavo, potem sem moral opraviti sam nakup, nato mine še eno leto, da opravimo razna vzgojna izobraževanja in ne pozabimo, da je potrebno počakati, da iz mladiča pes postane, da sploh lahko gre na tak podvig. V glavnem, dolgo sem čakal na tale izlet in sedaj sem si ga končno privoščil.

Pričakovanja! Enkratno, še bolje kot sem si predstavljal. Začela sva okoli 9:00 ure v Lepeni, kjer naju je takoj ogovoril lastnik Doma Klementa Juga in povabil na pivo, žal je bila pred nama dolga tura in sva pač zagrizla v pot. Me je pa lepo prosil, da Chivasa ne privežem na vrvico, ker je to samo mučno za psa. Seveda ga nisem, Chivas je lepo vzgojen. Jaz sem nosil svoj ruzak, Chivas pa je svojo torbico z briketi in vodo. Vsakogar, ki sva srečala je počohal Chivasa in tako so naju koncu dneva, ko sva se vrnila v dolino že vsi poznali. Še celo tisti, ki jih na poti nisva srečala.

Na Kočo pri jezerih sva prišla okoli pol enajste ure, kjer je Chivas zopet požel pomilovalne poglede, ker je revček moral nositi svojo torbico. Oba sva si privoščila štrudelj in odšla do jezer, kjer si je Chivas privoščil izdatno kopel v družbi dveh labradorcev, vmes pa koketiral s Čehinjami. Ko sva zapustila gozdno pot in začela hoditi po odprtem visokogorju je Chivas postal bolj živ in razposajen. Kdo pa nebi ob tem pogledu.

Nadaljnja pot je bila pokrita s snegom in zato malo težja za vzpon. Bilo je zanimivo, ker sva bila od jezer naprej čisto sama. Kombinacija snega in dehtečih cvetočih travnikov pa je dajala tisti neverjetni visokogorski kontrast, ki ga lahko doživiš samo tu. Zrak je bil poln vonjev in s tem se je strinjal tudi Chivas, ki pa je verjetno vohal kakega več kot jaz.

Na vrh sva priščla okoli dveh in si v koči privoščila joto in klobaso - oba! Pot je bila naporna še posebej zaradi snega, vendar pa za moj okus ena najlepših pri nas. Chivas se je v redu držal in zmagoslavno stopil na 2244 m visok vrh, ter tako postal prvi visokogorksi Beagle . Ko sva se odpočila sva počasi začela sestop v dolino. In takrat se je zgodilo - The Sheep incident!

The Sheep incident
Ob sestopu z vrha sva naletela na čredo ovac, ki jih je Chivas najprej zvedavo opazoval, nato pa po pravilni ovčarski metodi zbobnal v čredo. Ko bi ostalo pri tem bi bilo vse OK. Tako je pa en del črede začel dirjati čez drn in strn in v mojemu Beaglu zbudil željo po lovskem udejstvovanju. Trenutek moje nepazljivosti in že sem lahko opazoval kako je Chivas gnal trop ovc po Krnskem pogorju. Seveda sem izgubil glas, vendar nekako ni bilo učinka - ali pač. Ko mi je že skoraj izginil iz vidnega polja (in to na 2000m nekaj pomeni) se je cepec mali le spomnil, da brez mene ne bo šlo se obrnil in pritekel nazaj. Pogon je trajal dobrih 5 minut, oddaljil se je pa za slab kilometer. Žal je ob eksploziji šprinta nekje pustil tudi svojo torbico, ki je sedaj žal prepuščena ovčkam, da se ob njej spominjajo Beagla, ki je hotel biti ovčar.

Z rahlo nejevoljo sem sprejel njegovo vrnitev potem pa sva odšla do jezer, kjer sva si privoščila kopel, nato pa do Lepena, kjer sva si od oskrbnika izprosila tisto pivo, ki ga je obljubljal na začetku.

Bilo je lepo, vreme božansko, ljudje prijazni. Kot kaže sva se Chivasom našla tudi tu in med potjo sem se večkrat spomnil na tiste čase, ko je vse to nastajala kot želja, samo oddaljena želja.

Tule pa še nekaj slikic: http://www.mrchivas.com/galerije/krn/